Noli me tangere

O uprizoritvi

Esej iz cikla gledaliških esejev Takorekoč

Ali lahko ločimo med umetnikom in umetnino? In če lahko – kako to storiti? Klemen Kovačič je v gledališkem eseju Noli me tangere avtorice in soigralke Drage Potočnjak na pol zares postavljen pred to nalogo, a v bistvu zgolj zato, da bi se skupaj z Drago soočil z nečim bolj bistvenim – zakaj si ta vprašanja zastavljamo samo takrat, ko je umetnik oziroma umetnica obremenjen ali obremenjena s prtljago spornih političnih in osebnih stališč ter neprimernih ali celo kaznivih dejanj? Handke, Riefenstahl, Rupnik? Ob teh zgodbah mnogokrat čutimo zadrego, zato z njimi ravnamo v rokavicah, Draga in Klemen pa si jih v svojem eseju snameta ter se zadeve lotita poglobljeno in neusmiljeno.

Noli me tangere je del drugega cikla gledaliških esejev Takorekoč, ki prinaša izvirna besedila v izvedbi njihovih avtoric in avtorjev. Termin esej je v tem kontekstu uporabljen precej svobodno in označuje besedilo s teoretsko osnovo in jasno poudarjeno literarno dimenzijo, po možnosti obogateno z osebnimi konotacijami. "Poanta je prav v tem, da poslušamo in gledamo avtorja, ki sam uprizarja svoj tekst. Tudi kantavtorji in kantavtorice niso nujno najboljši interpreti svojih pesmi, pa si kljub temu želimo poslušati ravno njih," pravi kurator cikla Boštjan Narat.

Predstava traja eno uro.

Fotogalerija